Muzejski park

Delavnica Urejanje prostora – muzejski park v sklopu programa Arhitektura in otroci

Lokacija: Park pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana, 2011
Izvajalci: Pazi!park v sodelovanju z ZAPS, MAO, IPoP
Avtorji: Urška Kranjc, Tanja Maljevac, Maja Simoneti, Gaja Trbižan, Petra Vertelj Nared

Delavnica je bila pripravljena v organizaciji skupine Pazi!park in IPoP v okviru programa: Prostočasne in preventivne aktivnosti za otroke, ki ga sofinancira MOL, Oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje, v okviru programa dogodkov, ki jih pripravlja MAO ter v okviru programa Arhitektura in otroci, ki ga pripravlja ZAPS.

Delavnice so se udeležili vabljeni otroci v starosti 4 do 12 let, ter naključni mimoidoči otroci. Uvodoma smo se seznanili z različnimi vrstami in funkcijami parkov ter skupaj razmišljali o parkih in njihovih uporabnikih v Ljubljani. Omenili smo razlike med parkom, ulico, vrtom in ugotovili, da so parki pomemben del odprtega prostora v mestih. Otroci so se aktivno vključevali v uvodni pogovor. Spodbuda za aktivnejše vključevanje so bile ilustrirane otroške knjige, v katerih so otroci prepoznavali elemente, ki jih srečujejo v parkih in podajali svoje komentarje. Sledil je sprehod po parku, kjer so otroci našli območje, kjer park potrebuje koš za smeti, našli so okrasne in gozdne jagode in se naučili razlikovati med njimi, govorili smo o vzdrževanju parka (košenju, obrezovanju dreves in čiščenju vej). Otroci so na sprehodu predlagali različne nove elemente, ki bi jih po njihovem mnenju lahko umestili v prostor. Kasneje so izdelali približno 30 ilustracij – zastavic z različnimi predlaganimi elementi, kot so viseče mreže za guganje, gugalnice, trampolini, labirint, ribnik, ptičje hiške, rože, hiška iz vrb, dinozavre, platforme za različne igre s popularnimi igračami, pa tudi komentarje na trenutno urejenost, na primer na koše za smeti, obrezovanje vej. Otroci so na zastavicah narisane elemente samostojno ali po skupinah umeščali v prostor in pri tem so nekateri tudi kritično in argumentirano razmišljali, zakaj jih bodo postavili ravno na določeno mesto. Na koncu smo mentorji delavnice dokumentirali predlagano ureditev v obliki skice. Delo se je zaključilo s komentarjem in ugotovitvijo, da je treba elemente v prostor umeščati s premislekom in celostno.

V nadaljevanju delavnice bi lahko ovrednotili predlagane ureditve in uskladili različna mnenja ter interese, da bi prišli do končnega predloga, ki bi bil usklajen in argumentiran. Nekaj predlaganih elementov ali dejavnosti bi bilo mogoče z manjšimi posegi in sredstvi tudi izvesti.