Project Description
Lokacija: Točka.Zate. – informacijska točka Zelene prestolnice
Čas izvedbe: maj 2016
Izvajalec: Društvo Pazi!park
Avtorji in sodelujoči: Urška Kranjc, Luka Vidic, Gaja Trbižan, Maja Simoneti, Mateja Ribarič, Ina Šuklje Erjavec, Andreja Štrukelj Sinčič, Saša Pogačar
V sklopu Ljubljane — Zelene prestolnice Evrope smo v mesecu maju sodelovali s pogovorom o urejanju odprtega prostora šol in vrtcev. Pogovor se je razvil okrog vodilne misli, da so za kakovost urejanja šolskih igrišč od načrtovanja do izvedbe, vzdrževanja in rabe ključni ljudje, tisti, ki v različnih vlogah strokovno in srčno delujejo na svojih področjih in tisti, ki jih v procese urejanja vključuje sodobna praksa.
Društvo Pazi!park je k pogovoru, ki ga je vodila krajinska arhitektka Maja Simoneti povabilo: Matejo Ribarič, kustosinja Šolskega muzeja in avtorico razstave Učilnica v naravi: Šolski vrt, Ino Šuklje Erjavec, krajinsko arhitektko z Urbanističnega inštituta RS, ki je v preteklosti proučevala ureditve ob ljubljanskih šolah in se ukvarjala z inkluzivnim načrtovanjem, Andrejo Štrukelj Sinčič, arhitektko z bogatimi izkušnjami s prenovo igrišč in dobrim poznavanjem šolskih športnih ureditev, Sašo Pogačar, vzgojiteljico, ki je s svojimi varovanci in njihovimi starši sodelovala pri prenovi otroškega igrišča ter krajinska arhitekta iz društva Pazi!park: Luko Vidica, ki je sodeloval pri načrtovanju in izvedbi strešnega vrta na Šubičevi gimnaziji in Urško Kranjc, ki je v sodelovanju s kolegi z otroci vključujoče načrtovala prenovo igrišča ob vrtcu in preko snemanja video sporočil ugotavljala kakšno igrišče si želijo otroci.
Po vsaki od predstavitev se je razvila sproščena razprava, ki je pokazala na veliko zanimanje udeležencev za izkušnje in iz katere je možno izluščiti nekaj ključnih skupnih ugotovitev:
1. Urejanje otroških igrišč brez načrta, najsi bo zaradi pomanjkanja sredstev ali časa, se dolgoročno izkaže za finančno potratno in vsebinsko pomanjkljivo. Udeleženci so se strinjali, da kakovosten projekt ureditve lahko zelo poveča igralno vrednost igrišča in učinkovitost investicije.
2. Posebej dragoceno je vključujoče načrtovanje. Vključevanje otrok, uprave in vzgojnega osebja ter tudi staršev v proces priprave projektne naloge in načrta za ureditev okolice šole ali vrtca ima številne dobre in dolgoročno pozitivne učinke na kakovost ureditev, na učno vzgojne procese, na medsebojne odnose. Predvsem pa vključujoče načrtovanje vpliva na odgovornejši način rabe ureditev in na interes sodelujočih za sodelovanje pri urejanju in vzdrževanju.
3. Pri pripravi načrtov za prenove in spremembe je treba upoštevati celotno okolico šole in različne funkcije odprtega prostora. Pred izdelavo novih načrtov je treba izdelati analizo razmer, preveriti oceno stanja z zaposlenimi in osebjem ter tudi z otroci in preveriti, če se lahko katere od nujnih intervencij izvede sočasno z novo načrtovano ureditvijo, za ostale pa predvideti postopno izvedbo.
4. Normativi za urejanje šolskega športnega programa niso prilagojeni otroškemu merilu in razpoložljivemu prostoru ob šoli, njihovo strogo upoštevanje pa se pogosto izkaže kot nerazumno ali neizvedljivo. Ob pripravi načrtov naj projektanti in športni pedagogi skupaj prilagodijo rešitve športnih ureditev kapacitetam prostora in tako omogočijo dovolj veliko pestrost športne in igralne ponudbe. Izkušnje kažejo, da se to da in da deluje dobro.
